Hudobna vila

Kratka obnova

Nekoč je grofica dobila hčer in na zabavo povabila vse vile iz dežele. Ena izmed vil je bila zlobna. Ko so deklico obdarovale, ji je vsaka dala kaj lepega, zlobna pa ji je izročila škatlico, na kateri je pisalo, da se ji bo slabo končalo.

Deklica je rasla, postala lepotica, vile so skrbele zanjo, le hudobna vila je ni marala. Nekega dne jo je mahnila s šibo, da je okamenela. Okameneli so tudi vsi okrog nje. Celo gozd okrog gradu je okamenel.

Čez čas je v gozd med lovom zašel kralj. Čudil se je okamenelemu gozdu in služabnikom, ko je naletel na prelepo mladenko pa se osupel ni mogel zadržati in jo je poljubil. Tako je oživela in prebujati so se začeli vsi okrog nje. Toda prišla je hudobna vila in hotela spet mahniti dekle s šibo. Kralj jo je posekal z mečem in sledila je veličastna svatba.

Komentar

To pravljico najdemo v zbirki Peklenski boter in druge slovenske pravljice. V njej ni težko prepoznati veliko bolj znane Trnuljčice. Naštejmo za vajo le nekaj najbolj prepoznavnih skupnih elementov:

• vile pridejo na proslavo rojstva deklice,
• vile deklico obdarujejo,
• ena izmed vil je hudobna in temu primerne je tudi njen 'dar',
• tudi tu se prekletstvo vile pokaže šele z zamikom,
• namesto smrti dekle doleti otrplost, okamenelost, stanje, podobno spanju,
• skupaj z deklico so kaznovani (v tej različici ni jasno, zakaj je vila tako jezna na dekle) tudi vsi okrog nje,
• do okamenele deklice bolj po naključju kot načrtno, prode kraljevič,
• urok je premagan s poljubom,
• s koncem uroka, se življenje, s prej okamenelimi dvorjani vred, vrne v normalne tirnice,
• kraljevič in odrešeno dekle se poročita.

Nekaj bistvenih razlik:

• zgodba je precej krajša in enostavnejša, v njej na primer sploh ni dekličinega očeta, ki v najbolj znani različici celo velja za krivca za prekletstvo,
• razloga za vilino jezo ne izvemo,
• vila je kaznovana (kar se niti v Grimmovi, niti v Perraultovi, niti v Basilejevi različici ne zgodi).

Iz napisanega lahko sklepamo, da gre za različico, ki ima več skupnega z italijansko (Basile) kot nemško ali francosko verzijo Trnuljčice. Tudi pri Basileju namreč ne izvemo, zakaj dekle doleti prekletstvo. Tam je pač tako prerokovano, oz, so astrologi prebrali v zvezdah. Tudi majhno število nastopajočih ali vsaj omenjenih oseb (pri bratih Grimm na primer spečo lepotico poskuša rešiti kopica junakov, pri Perraultu pa se mora dekle po bujenju in poroki spopasti še s taščo) se bolj nagiba v italijansko smer.

Da bi zgodba spontano nastala med preprostim, mora celo nepismenim ljudstvom, se ne zdi verjetno. Bolj logično bi bilo, da je zgodbo nekdo prebral (ne nujno v Basilejevi knjigi, ampak morda v kateri od kasnejših priredb, ki jih je bilo na desetine), jo povedal naprej in se je od ust do ust prenašala do ljudi na podeželju, med katere so podobne zgodbe pogosto zanesli berači, prihodnjim rodovom pa ohranili lokalni pripovedovalci in kasneje (pri nas največ v začetku 20. stoletja) zbiralci in zapisovalci.