Zakaj ravno pravljice?

Pogled na Triglav iz Tržaškega zaliva (vir: Wikipedia, PD licenca)
Pogled na Triglav iz Tržaškega zaliva (vir: Wikipedia, PD licenca)

Za mnoge so pravljice pač samo zgodbice za otroke in tega prepričanja niti nima smisla spreminjati. Tudi sam sem imel do njih malce podcenjevalen odnos, ko sem se pred davnimi leti odločil, da se bom preživljal s pisanjem leposlovja, pa se je izkazalo, da mi pisanje za odrasle ne prinaša dovolj sredstev.

 

Prve pravljice sem napisal sredi 90. let zdaj že minulega tisočletja, jih poslal na Radio Slovenija uredništvu Otroškega in mladinskega programa in bile so predvajane v legendarni oddaji Pravljica za lahko noč. Kmalu se jih je nabralo dovolj za prvo kaseto, ki je bila posneta zelo udarniško, a nam jo je uspelo vseeno razprodati. Minevala so leta, pisal sem nove pravljice, se učil obrtne spretnosti in snemal nove kasete in kasneje zgoščenke.

 

Vsako leto sem vedel več in postajal vse bolj kritičen, tako do svojega dela kot do dela drugih. Nanizal sem desetine pravljic na samostojnih nosilcih zvoka, izšlo je zdaj že več kot dvajset samostojnih slikanic in zbirk zgodb za otroke, vmes so bile še številne radijske igre ...

 

Počasi sem širil tudi mrežo svojih znanstev in bil povabljen, da pripravim predavanje o pravljici. Med pripravami sem se kar dobro poučil tudi o zgodovini pravljic, postal vse bolj očaran nad močmi, ki se skrivajo v pravljicah in spotoma ugotovil, kako šibko je znanje, ki je o tej tematiki na voljo na spletu v slovenskem jeziku. Še sam sem spisal nekaj člankov, tudi esejev, morda za pokušino lahko celo kakšnega ponudim:

 

So pravljice sploh primerne za otroke?

 

Pred dvemi leti sem vstopil v čudoviti svet svetovnega spleta, kjer mnogi (vsaj takšni so podatki iskalnikov) iščejo pravljice, a ne najdejo vedno tistega, kar bi radi, ampak tisto, kar se pač po merilih iskalnikov uvršča na prvo stran.

 

Zato sem začel pisati bloge, kjer poskušam razložiti, kaj je dobro in kaj ni. Seveda so merila moja in se z njimi marsikdo ne bo strinjal in tako je tudi prav, ker če bi vsi mislili enako, bi bilo življenje zelo dolgočasno. Moj trenutno najuspešnejši blog ima naslov Slikanice in knjige za otroke (kliknite za obisk) in v njem sem postavil pravilo, da objavljam samo kritike knjig neslovenskih avtorjev.

 

Razlog je preprost - konflikt interesov. Težko je odkrito in pošteno skritizirati knjigo, ki jo je napisal moj znanec ali znanka, zato o slovenskih pravljicah, ljudskih ali avtorskih, tam ne govorim.

 

No, tale spletna stran je poskus, da vseeno predstavim nekaj biserov iz zakladnice slovenskih pravljic. Za vse iskreno verjamem, da jih velja poznati, saj so del naše zgodovine. Izbral sem nekaj ljudskih in nekaj avtorskih, koliko jih bo vseh skupaj in kdaj bo vse skupaj dobilo dokončno podobo, pa ne morem obljubiti.

 

Upam, da se  mi pridružite na potovanju v čudoviti svet pravljic, kjer nikakor ne izvemo samo, kako se dobro in zlo nenehno bijeta med seboj, ampak tudi dobivamo odgovore na vprašanja: Kdo smo?, Zakaj smo?, Od kod prihajamo? in Kam gremo?, če imamo srečo, pa se ob vsem skupaj še malo nasmejimo.

Morda bi k slovenskim pravljicam bolj spadala kakšna sirota v raztrgani obleki, a s tole princesko lahko vseeno poudarimo, da nam gre predvsem za bogastvo, ki ga prinašajo pravljice, tudi slovenske, pa čeprav v njih ni toliko razkošnih gradov, kot morda v kakšnih drugih.